NEKATERI SE PREDSTAVIJO   Povezave: - Silva in Sandi - Mateja in Miha - Milena in Marko - Albina in Zvonko - Silva in Sandi - Mateja in Jože - Sanja in Mihael - Mateja in Matej  - Bojana  - ...  Silva in Sandi  Mateja in Miha   Milena in Marko Albina in Zvonko    Mateja in Jože  Sanja in Mihael

KDO JE EKIPA? (Trenutno preko 80 družin.)    EKIPI SE LAHKO PRIDRUŽITE        Kdo je ekipa? Ekipa smo običajni družinski ljudje vseh starosti, spolov in izobrazb. Združuje nas skupna želja po doseganju nekaj VEČ v svojem življenju. Kaj? Vsak ima svoje razloge, saj smo popolnoma neodvisni drug od drugega. Nekdo bi rad samo dodatno zaslužil, drug bi rad potoval, tretji ljubi avtomobile, četrti potrebuje več časa za družino... VSAK IMA SVOJ RAZLOG IN SE NAM ZATO PRIDRUŽIL. Poslujemo po etičnih načelih in družijo nas vrednote kot so poštenje, nesebičnost, pomoč sočloveku, družina, učenje, spoznavanje novosti... Naše zgodbe: Silva in Sandi Že zelo zgodaj sva se odločila, da bova skupaj zaživela kot samostojna in odgovorna starša. Zato sva se kmalu odselila  v podnajemniško stanovanje, kjer sva povila dva otroka - Petra in Ano. Silva je zaposlena v večji slovenski firmi. V pisarni je delala za malce več kot zajamčen osebni dohodek, čeprav s tehnično izobrazbo. Sandi  pa še danes kot varnostnik-receptor komajda dosega zajamčen osebni dohodek.  Poiskati sva si morala dodaten zaslužek, saj štiričlanska družina z dvema predšolskima otrokoma, portebuje  več kot le en obrok na dan. Otroka sta rasla in tako začela obiskovati osnovno in nato srednjo  šolo. Da pa je veselje v družini še večje, sva povila še hčerko Tjašo. Tega sva bila res vesela, saj je prinesla veliko veselja v hišo. Sama pa sva doživela veliko poživitev najinega družinskega odnosa. Vse to nam je dalo še večjega zagona za dodatno delo. S trudom  in napori smo uspeli preiti v lastno stanovanje. Zopet smo zaživeli kot mlada družina..... ....Vse lepo in prav.... - po eni strani - ... po drugi strani pa so z večanjem družine in staranjem otrok prihajale vedno večje potrebe. Oče in mama pa seveda v službah ne napredujeta tako hitro kot rastejo otroci. Seveda se tudi midva starava, kar pomeni, da naju vsakodnevno pehanje za potrebnimi financami dodatno utruja in izžema. Na srečo nama  v družini že lahko pomagajo otroci. Vse to nama prinaša veliko izzivov v najinem vsakodnevnem življenju in medsebojnem odnosu. Stalno pehanje za preživetjem še tako povezanemu paru prinese neljube urice v skupnem življenju. Začela sva se spraševati: " Koliko časa še? Ali bova res do smrti iskala svojo pot in prostor pod soncem?"  Mamica je bila vedno preobremenjena, saj takrat, ko je najbolj potrebovala moža, je ta služil denar. Očka pa je zaradi delavne vneme začel čutiti posledice v rami, roki, nogi, križu.... ...Sama sva razmišljala, kaj nama je narediti. Kot povprečna starša, s povrečno izobrazbo, nisva imela veliko možnosti. Imava pa veliko volje in odprtost za nove možnosti, ki nam prihajajo vsakodnevno na pot. Prijatelji so nama pokazali kako lahko zase izkoristiva sodobne trende. Nikoli si nisva mislila, da bova sposobna izkoristiti internet zase in svojo družino. Z ekipo nama to zelo uspeva. Veseliva se najinega prihodnjega življenja, saj se na koncu tunela že svetlika lučka.   Mateja in Miha V svojem življenju sem poskusila oboje: biti uslužbenka in biti podjetnica. A nobena od teh dveh možnosti mi ni bila zares všeč. Služba mi ni bila všeč predvsem zaradi dejstva, da tisti, ki te plačuje, popolnoma kontrolira tvoje življenje : kontrolira količino denarja, ki ga služiš in tudi količino prostega časa, s katerim razpolagaš. Od tu pa vse izhaja. Ker sem od življenja pričakovala bistveno več, kot bi mi plača lahko kdajkoli omogočila, sem s svojim partnerjem Mihom kmalu po končanem študiju, polna energije in navdušenja, odprla svoje lastno podjetje. Od tu naprej je moja zgodba klasična. Zakaj klasična? Ker jo živi 99% podjetnikov ne le v Sloveniji, temveč po celem svetu! Ogromno dela, stresov, skrbi, stroškov, vlaganja, borbe za trg, takorekoč NIČ prostega časa in občutek začaranega kroga, ko se začneš počutiti, kot da nisi ti lastnik podjetja, temveč je podjetje lastnik tebe. Občutek, da ne kontroliraš svojega življenja in kar je še huje, da ga tudi nikoli ne boš, saj se borba za preživetje na trgu iz dneva v dan le še bolj stopnjuje. Spoznala sem skupino podjetnikov, ki v svojem življenju resnično razpolagajo s pravim razmerjem obeh dobrin, torej časa in denarja. Pokazali so mi, kako lahko v 2. do 5. letih tudi sama pridem do takega življenjskega stila. Z zaupanjem sem sprejela njihovo vodenje, saj so sami to pot že prehodili in kar je še več, do istega so pomagali veliko ljudem po celem svetu. Danes mi na tej poti kažejo korak za korakom, hkrati pa sama svoje že pridobljeno znanje prenašam naprej na tiste, ki tudi iščejo pot h kvalitetnejšemu življenjskemu stilu. Milena in Marko Po končani srednji šoli sva se z možem zaposlila. Jaz kot tehnik v dobro stoječem podjetju, Marko pa kot uslužbenec v državni upravi. Kmalu sva se poročila in čez nekaj let se nama je rodil sin Tadej. Šele kot starš svojih otrok, se zaveš, kako leta minevajo. In po petnajstih letih delovne dobe, prideš do trenutka, ko se zamisliš in ugotoviš, da nisi lastnik svojega življenja, nekako ti polzi iz rok. Ugotoviš dejstvo, da tisti, ki te plačuje, popolnoma kontrolira tvoje življenje. Kontrolira količino denarja, ki ga zaslužiš in količino prostega časa s katerim razpolagaš. Razmerje me količino časa in denarja s katerim razpolagamo, pa določa kvaliteto našega življenja. Nedavno tega sem se z prijateljem pogovarjala o poslovni priložnosti. Rekel mi je: " Pa saj imaš vse ! Hišo, vsak svoj avto, službo .... ". Pa vendar temu le ni tako. Oba z možem sva vedno pričakovala od življenja bistveno več, kot pa življenje iz meseca v mesec, programirano, predvidljivo... Socialne varnosti ni več, delovna doba se podaljšuje, odpuščanja delavce.. Kaj nas čaka v prihodnosti ? Kaj bi se zgodilo, če bi eden ali oba ostala brez službe ? Za koliko časa bi prihranki zadostovali za pokriva-nje mesečnih stroškov. Stroškov, ki jih proizvajamo samo s tem, da živimo in hodimo v službo. Za koliko časa bi imela prihranke za vzdrževanje hiše, avtomobila ... ? S čim bi plačala stroške za šolanje otroka ? Vse to naju je vspodbudilo k iskanju rešitve. Albina in Zvonko Smo petčlanska družina iz Kranja.Vedno smo stremeli k temu, da bi skupaj preživljali lepe trenutke. Želeli smo umirjeno družinsko živlenje. Toda kako?  Razmišljala sva o tem, kaj nama je storiti. Dogovorila sva se, da si postaviva nov dom.Očka je bil v želji, da bi svoji družini nudil čim več, zelo dejaven. Poiskal si je dodatne vire zaslužka. Tudi mami se je trudila in uspevala v svojem poslovnem krogu.  Oba sva tako napredovala po hierarhiji v službi. Družina se je zato lahko res hitreje postavljala na lastne noge v finančnem smislu, vendar se je začela vse bolj odtujevati. Nismo se imeli več časa in česa pogovarjati. Nismo uskladili svojih aktivnosti. Vsak je bil prepričan, da "ve", "zna" in "dela" najbolje. Da, seveda, dom pa je rastel in rastel dokler....  ...verjetno si mislite dokler ni bil končan. Pa ni bilo tako. Dokler se nisva zavedala, da, če bomo ravnali tako naprej bo družina razpadla. Za koga se potem tako ženemo? Ali je to prava pot? Si tega res želimo? Je to tisto, kar nas povezuje? SEVEDA NE! Pričela sva iskati rešitve. Zaradi odtujenosti seveda najprej vsak po svoje, kar zopet ni bilo preveč uspešno. Po naključju (ali pa ne ???) sva spoznala nove prijatelje - partnerje, ki so nama pomagali najti skupni cilj to je: ČAS IN DENAR. Le te dve dobrini skupaj nam lahko zagotovita tisto, kar si najbolj želimo. Skupni interes nas je zopet povezal in uredil naše odnose. Še vedno hodiva v službo, vendar naju za našo prihodnost ni več strah. VEVA KAM GREMO! Sanja in Mihael Kdo sva midva?    Mihael in Sanja  iz Gorenjske... pred kratkim sva se poročila... Sanja je profesorica razrednega pouka, jaz parketar... parketarstvo.biz mi je na neki točki postala tlaka, zato sem se odločil, da to spremenim... sedaj še vedno delam kot parketar, toda uresničile so se ene od mojih sanj - biti grajski parketar... in to sem sedaj tudi postal... gradovi me sproščajo... Z ženo poleg vsega tega skupaj gradiva najin družinski internet posel, ki zaradi vse večje nuje interneta sedaj rapidno raste... to poslovno idejo izkoristite vsi, ki nekaj iščete... splača se vsaj preveriti podatke... tudi midva sva to storila, preden sva se odločila... preverite tudi vi... tokrat gre samo za vas! Mateja in Jože Smo povsem povprečna tri članska  družina iz okolice Kranja, točneje iz Preddvora.Ko sva se z ženo leta 1995 poročila in sva čez dobro leto dni kot sad ljubezni in zvestobe dobila še hčerko, se nama je na prvi pogled zdelo, da nama ničesar ne manjka, skratka, da  živimo lepo in srečno družinsko življenje. Pa se je čez čas izkazalo, da v življenju le ni vse lepo in rožnato. Oba sva namreč uslužbenca in to v stroki, kateri se ne piše ravno najbolje. Ker se je socialni in življenjski standard v premem sorazmerju zelo spremenil, smo bili tudi pri nas prisiljeni nekaj ukreniti. Začel sem služiti denar še z dodatnim popoldanskim delom. Ker nam delovne navade niso tuje, nam to ni delalo nikakršnih težav in pomislekov. In tako so minevali dnevi, tedni, leta,… Tudi žena je začela z občasno popoldansko službo in s tem prispevala v blagajno za izboljšanje družinskega proračuna. In tako nam je življenje teklo in teklo. Lahko bi rekli, da nas je zaneslo v začaran krog: SLUŽBA, DOM, POLOŽNICE, ŠOLA, POPOLDANSKI ZASLUŽEK in naslednji mesec zopet isto in zopet isto! Neskončna ponavljanja! Lahko bi dejali,  da tekmujemo v podganji dirki. Nihče ne zmaga,  in ko si na cilju,  se zaveš,  da si v bistvu zopet na začetku. In na koncu se vprašamo, kaj če bi bil dan dolg 30 ur? Bi bilo to morda boljše? Bi bili lahko več skupaj? Seveda ne, ker bi hoteli še več zaslužiti. Pa v življenju  nismo iskali nekih materialnih dobrin. Hoteli smo samo osnovno socialno varnost in normalne dohodke za kolikor toliko povprečno življenje. Nekega dne pa naju je poklical znanec in nama ponudil sodelovanje s  skupino ljudi, ki vedo,  kaj hočejo in kam gredo. Ker nisva naivna, sva samo realista, sva šla zadevo preverit in v trenutku nama je bilo jasno, da je to priložnost za našo družino. Takoj sva  se jim priključila in danes naju ni več strah jutrišnjega dne. V kratkem bomo izstopili iz podganje dirke in zaživeli v življenju. Nekje smo prebrali, da MNOGO LJUDI UMRE PRI TRIDESETIH, POKOPLJEJO JIH PA PRI SEDEMDESETIH. Mi si tega ne želimo in gremo skupaj za našim teamom naprej do novih zmag.

Copyright ©2005 e - podjetnik.naspletu.com